Cats – Mačke
http://www.youtube.com/watch?v=LI1DMZ6J_RM
http://www.youtube.com/watch?v=4-L6rEm0rnY
PRELET SKOZI DOLGO ŽIVLJENJE MUZIKALA
Glasbeno gledališče je oblika gledališča, ki združuje glasbo, petje, ples in govorjeni dialog. Od opere se razlikuje v uporabi popularne glasbe različnih zvrsti ali vsaj različnih popularnih stilov petja, v uporabi dialoga brez glasbene spremljave (čeprav so tudi nekateri muzikali, kot na primer Nesrečniki /Les Misérables/, v celoti podloženi z glasbo in imajo nekatere opere, kot na primer Carmen, govorjeni dialog), največkrat pa je velika pozornost glavnih igralcev in zbora namenjena plesu. Izvajalci muzikalov so ponavadi ozvočeni, kar je pri operi največkrat nezaželeno.
Začetki glasbenega gledališča segajo v 5. stoletje pred našim štetjem, ko so že v antični Grčiji glasbo in ples vključevali v tragedije in komedije. Ajshil in Sofoklej sta celo sama napisala glasbeno spremljavo za svoje igre. V 3. stoletju pred našim štetjem so Plavtove komedije vsebovale ples in glasbeno spremljavo orkestra. Da bi se plesni koraki v velikih amfiteatrih bolje slišali, so si rimski igralci na obuvala pritrdili kovinske ploščice, imenovane »sabilla« - to so bili prvi step čevlji. Glasbeno gledališče se je v različnih oblikah pojavljalo v vseh obdobjih.
Glavni elementi muzikala so glasba, besedilo pesmi in libreto; tem so podrejeni vsi ostali elementi: režija, koreografija, kostumografija, ki se razlikujejo od postavitve do postavitve. Najbolj znana kraja, kjer uprizorijo in odigrajo največ muzikalov, tako rekoč domovina muzikala, sta Broadway v New Yorku in West End v Londonu.
Muzikal je lahko zelo kratek in obsega eno samo dejanje ali pa traja več ur, največ muzikalov pa traja od ene ure in pol do treh ur. Današnji muzikali imajo ponavadi dve dejanji, prvo malo daljše od drugega. Muzikal ima štiri do šest glavnih glasbenih tem, ki se skozi predstavo ponavljajo. Govorjeni dialog je umeščen med glasbene točke. Nekateri muzikali so v celoti peti in nimajo govorjenega dialoga, kar zabriše ločnico med glasbenim gledališčem in opero.
Trenutki največje dramske napetosti v muzikalu se izrazijo skozi pesem – ko je čustvo premočno za govorjenje, akterji zapojejo, ko postane premočno tudi za pesem, pride na vrsto ples. Pesem mora ustrezati likom in njihovemu položaju znotraj zgodbe. Muzikal se začne s pesmijo, ki vzpostavi ton muzikala, predstavi nekatere ali celo vse pomembnejše like in pokaže prizorišče dogajanja. Znotraj zgoščene forme muzikala mora avtor libreta vzpostaviti like in razviti zgodbo. Glasba je osrednje sredstvo za izražanje emocij. V petminutni pesmi je odpetih veliko manj besed, kot je izgovorjenih v petminutnem dialogu. Zato je v muzikalu manj časa za razvoj dramskega dogajanja kot v enako dolgi gledališki igri, saj muzikal namenja več časa glasbi kot dialogu.
Zlata doba broadwajskega muzikala se je začela z muzikalom Oklahoma! leta 1943 in se končala z muzikalom Hair leta 1968. Oklahoma! velja za prvi »pravi muzikal« in je pomenil revolucijo v zvrsti glasbenega gledališča. Pred publiko je prinašal tekočo, na trenutke šibko zgodbo, pesmi, ki so pospeševale dogajanje, plesne vložke, ki so se prvič pojavili kot sredstvo za pospeševanje dogajanja in razvoj likov in ne le kot izgovor za razkazovanje napol golih plesalk. Enostavni romantični muzikal Oklahoma! je prva broadwajska mega uspešnica, ki je doživela kar 2.212 ponovitev in je največkrat uprizorjena stvaritev skladatelja Richarda Rodgersa in libretista Oscarja Hammersteina II., ki sta ustvarila pet najboljših romantičnih muzikalov, ki so zaznamovali 40. in 50. leta prejšnjega stoletja na Broadwayu.
V 60. letih prejšnjega stoletja se je začel muzikal odmikati od relativno togih omejitev, ki so se vzpostavila v 50. letih. V kar nekaj broadwajskih postavitvah se je pojavila rok glasba in verjetno je prav muzikal Hair eden najbolj značilnih. Poleg rok glasbe je Hair prinesel še goloto in kontroverzen pogled na vietnamsko vojno. Drugi pomembni rok muzikali 60. in 70. let prejšnjega stoletja so še Jesus Christ Superstar, Godspell, Two Gentlemen of Verona in Tommy. Nekateri rok muzikali so zelo spominjali na opero - brez govorjenega dialoga, z dramatično, emocij polno zgodbo – in predstavljali nov žanr, rok opero. Muzikal pa se je razvijal tudi v drugo smer. Uprizoritve, kot so na primer Raisin, Dreamgirls, Purlie in The Wiz so na Broadway prinesle značilen afroameriški vpliv.
Leta 1976 je nastal eden največjih sodobnih muzikalov, ki govori o življenju ljudi v zabavni industriji, A Chorus Line. Muzikal je nastal na podlagi posnetkov delavnic v stilu skupinske terapije, ki jih je Michael Bennett organiziral za Cigane iz broadwajske skupnosti, ki so peli in plesali kot alternacije za glavne igralce. The Chorus Line je prejel Pulitzerjevo nagrado, uspešnica What I Did for Love pa se je takoj vzpostavila kot standard. Muzikal so igrali kar 15 let in je doživel 6.137 ponovitev.
Broadwajsko občinstvo je hlepelo po predstavah, ki so se oddaljile od običajnega stila in že poznanih tem in vsebin. John Kander in Fred Ebb sta dogajanje muzikala Cabaret postavila v nacistično Nemčijo pred izbruhom druge svetovne vojne, dogajanje Chicaga, ki se opira na stare vaudvillske tehnike in prinaša zgodbo o umoru in medijih, pa v čas ameriške prohibicije. Muzikal Cabaret je svojo premiero doživel 20. novembra 1966 v Broadhurst Theatre, ta postavitev pa je doživela 1.166 ponovitev. Zaradi neprijetne in nevarne teme, ki se je loteva Cabaret, je bil največji izziv ustvarjalcem, da bi v dvorano privabili židovsko publiko z East Meadowa. Holokavst se je zgodil pred manj kot tridesetimi leti, večina publike je pripadala generaciji druge svetovne vojne, tako da so bili zaradi korumpiranega vzpona tretjega rajha in nacističnih zločinov osebno prizadeti. Publika je bila navdušena predvsem nad žgečkljivimi, erotike polnimi prizori dogajanja v klubu Kit Kat.
Ko so Cabaret predelali za film, so bili prizori med gospodično Schneider in gospodom Schultzem izpuščeni, medtem ko so posteljni prizori med Cliffordom in Sally postali opolzki kot prizori v Kit Katu. Naslednja broadwajska postavitev Cabareta je prinesla veliko novosti in drznih odrskih rešitev, vendar pa ima kljub velikanskemu uspehu veliko pomanjkljivost: s tem ko so ukinili Cliffovo pesem Why Should I Wake Up je predstava izgubila rdečo nit postavitve iz leta 1966. Tako so lahko vstavili pesmi iz filma, saj je veliko več ljudi videlo film in zato pričakovalo pesmi Maybe This Time in My Herr.
Prav tako kot The Sound of Music in West Side Story je Cabaret postal zares velik hit šele s filmom leta 1972. Ko so v Donmar Warehouse v Londonu na oder postavili Cabaret v režiji Sama Mendesa (Lepota po ameriško /American Beauty/), je njegova postavitev doživela tak uspeh, da so jo prenesli v newyorški Kit Kat Klub (prej znan kot Henry Miller Theatre) leta 1998. Z malimi spremembami za newyorško uprizoritev je Mendesova postavitev Cabareta postala mega hit, ki so jo igrali dalj kot originalno postavitev. Mendesa je zanimala predvsem seksualna sluzavost weimarske dobe, zato je bila njegova uprizoritev veliko bolj direktna in vulgarna v prikazovanju spolnosti in nasilja in zato idealna za čas, ki je prinesel televizijske šove, kot so Oz, The Sopranos in Sex and the City. Muzikal Cabaret je postal ameriška klasika. Vsaka naslednja postavitev je - da bi ostala v koraku s časom - še izostrila temeljni problem muzikala. Kot vse brezčasne klasike tudi Cabaret nagovarja generacijo za generacijo in prinaša vedno aktualno sporočilo, ki ga črpa iz življenj vseh tistih, ki jih povezuje Kit Kat Klub, aktualna pa obstaja tudi njegova politična nota - zaradi vzpona neonacizma in drugih oblik rasnih in verskih nestrpnosti.
Osemdeseta in devetdeseta leta prejšnjega stoletja so v broadwajski muzikal prinesla vpliv evropskih »mega muzikalov« in pop oper z značilnim s pop glasbo navdahnjenim glasbenim delom, velikimi zasedbami in zapletenimi prizorišči. Za to obdobje so značilni produkcijsko zelo zahtevni in dragi muzikali. Veliko jih je nastalo po romanih ali drugih literarnih delih. Med najpomembnejšemi ustvarjalci mega muzikalov sta bila Francoza Claude-Michel Schönberg in Alain Boublil, ki sta zakrivila muzikala Les Misérables in Miss Saigon (po Madame Butterfly), in angleški skladatelj Andrew Lloyd Webber, ki je napisal Evito (po življenju Eve Perón), Cats (izhaja iz pesmi T. S. Eliota), The Phantom of the Opera (po romanu Le Fantôme de l’Opéra Gastona Lerouxa) in Sunset Boulevard (po istoimenski filmski klasiki). V tem času se je zelo povečal vpliv velikih korporacij, ki so muzikale uprizarjale. Najpomembnejši je gotovo Disney, ki je za oder priredil svoje animirane glasbene filme, na primer Lepotica in zver (Beauty and the Beast) in Levji kralj (The Lion King) in ustvaril muzikale, kot je Aida z glasbo Eltona Johna.
Vedno bolj razkošni in dragi muzikali so začeli izgubljati na kvaliteti zgodbe na račun vizualnih učinkov. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je začelo pojavljati vedno več avtorjev manjših muzikalov (Falsettoland, Passion) zelo različnih po temah, ki so jih obravnavali, in zvrsti glasbe, v večini pa so bili vsi uprizorjeni v off-Broadway produkciji z manjšimi zasedbami in seveda z veliko manjšimi stroški. Pojavilo se je mnenje, da so muzikali izgubili stik z željami in okusom publike in si jih je zato ogledalo vedno manj ljudi.
Publiko so želeli pritegniti z uporabo popularne glasbe. Eden najpomembnejših avtorjev, ki si je prizadeval povečati popularnost muzikala pri mlajši publiki, je bil Jonathan Larson z muzikalom Rent (po operi La Bohème) z nekaj več kot dvajsetimi igralci in zelo rokovsko glasbo. Rent je postal mega hit in velja za sedmi najdalj igrani muzikal na Broadwayu.
Druga smer, ki si je prizadevala za oživitev muzikala, pa je poskušala ustvariti zgodbo, ki bi ustrezala izboru pesmi, ki so že bile velike uspešnice – Mamma Mia! (uspešnice skupine ABBA), Movin’ Out (glasba Billyja Joela), Good Vibrations (The Beach Boys), All Shook Up (Elvis Presley).
Po letu 2004 se muzikali razvijajo v različne smeri. Producenti stopajo v koprodukcije, da lahko uprizarjajo muzikale, ki stanejo 10 milijonov dolarjev in več.
Vedno bolj popularen postaja spet muzikal kot velik odrski spektakel. V Torontu sta David in Ed Mirvish z več kot sedemdesetimi igralci na oder postavila priredbo knjižne trilogije J. R. R. Tolkiena Gospodar prstanov (The Lord Of The Rings), ki je bil razglašen za največjo odrsko postavitev v zgodovini glasbenega gledališča. Svetovna premiera je bila 23. marca 2006 ob sedemdeseti obletnici Tolkienovega začetka pisanja trilogije in petdeseti obletnici knjižne izdaje celotne trilogije.
