Fantom iz opere

marec 24, 2008 at 7:34 popoldan (Fantom iz opere)

Skrivnostni fantom, ki se skriva v labirintih starinskega gledališča, se zaljubi v dekle s prelepim glasom. Žal pa njegova ljubezen ni uslišana… Nova filmska priredba enega najbolj znanih in najpogosteje izvajanih musicalov Andrewja Lloyda Webbra.

Fantom iz opere

V skritih kotičkih operne hiše se zahvaljujoč njegovemu glasu razvija izjemen pevski dar mlade zboristke Christine (Emmy Rossum). Samo učiteljica baleta Madame Giry (Miranda Richardson) ve, da je Christinin skrivnostni “angel glasbe” v resnici Fantom (Gerard Butler), glasbeni genij iznakaženega obraza, ki tava po katakombah operne hiše in straši številne umetnike, ki v njej živijo in delajo.

Ko vročekrvna diva La Carlotta (Minnie Driver) nenadoma sredi generalke zapusti postavitev zadnje operne predstave, nova upravnika hiše (Simon Callow & Ciaran Hinds) nimata druge izbire, kot da glavno vlogo pod žarometi prepustita mladi Christine.

Njena izvedba jemlje dih tako občinstvu kot tudi Fantomu, ki se je povsem posvetil temu, da iz svoje varovanke naredi naslednjo veliko operno divo. Toda Christini začne kmalu dvoriti bogati mecen Raoul de Chagny (Patrick Wilson), kar razjezi Fantoma in pripravi prizorišče za dramatični crescendo, v katerem strast, ljubosumje in moška obsedenost grozijo, da bodo pahnili mlada ljubimca tja, od koder ni več vrnitve.

Sodelovanje, ki je nastajalo polnih 15 let

Muzikal Andrewja Lloyda Webbra je nastal po romanu Gastona Lerouxa The Phantom of the Opera in je postal najdobičkonosnejši gledališčni projekt na svetu s prihodkom več kot 3,2 milijardi ameriških dolarjev. Premierno je bil prikazan v Her Majesty’s Theatre na londonskem West Endu 9. oktobra 1986, od takrat pa ga je videlo več kot 80 milijonov ljudi. Muzikal Fantom iz opere je doživel več kot 65 postavitev v 18-ih državah po vsem svetu, dobil je več kot 50 nagrad, vključno s tremi olivierji, sedmimi tonyji, sedmimi nagradami Drama Desk in tremi nagradami Outer Critic’s Circle.

Fantom iz opere je bil na Broadwayu premierno prikazan v Majestic Theatreu januarja 1988 in je po dolžini prikazovanja na drugem mestu v zgodovini Broadwayja za Webbrovimi Mačkami. Ogledalo si ga je več kot 3 milijone gledalcev.

Album, na katerem sodeluje originalna igralska zasedba, vključno z Michaelom Crawfordom v vlogi Fantoma in Sarah Brightman kot Christine, je bil posnet leta 1987 in je najbolje prodajan album v svoji kategoriji z več kot 40 milijoni prodanih plošč. V Las Vegasu pripravljajo stalno postavitev muzikala, leta 2006 pa bo prikazana 90 minutna različica predstave v novem sodobnem gledališču, zgrajenem (s 25 milijoni dolarjev) posebej za ta muzikal v okviru hotela in igralnice Venitian. Poleg najsodobnejših posebnih učinkov bo oder opremljen s pravim jezerom, tako kot tudi posnetek pravega lestenca iz pariške opere.

Film Joela Schumacherja bo občinstvo popeljal izven meja današnjega gledališča in ga popeljal v živ svet ljubezni, glasbe in napete drame ter hkrati novi generaciji filmskih gledalcev pričaral močno, napeto in ganljivo zgodbo.

Lerouxov roman je bil izdan leta 1911 in je nenehen vir navdiha filmskim in televizijskim umetnikom. To je pretresljiva zgodba o iznakaženem glasbenem geniju, ki kot duh tava po katakombah pariške operne hiše in najde v mladi Christine očarljivo muzo. Schumacher pravi: “Andrewjeva različica predstavlja Fantoma bolj kot tragičnega ljubimca in nežnega romantika kot pošast, ki bi se je morali bati. Poleg tega je njegov odnos s Christine prikazal bolj ljubezenskega, kot je v izvirni zgodbi.”

Lloyd Webber je legendarni producent iz znanih muzikalov, kot so Jesus Christ Superstar, Evita, Mačke, Joseph and the Amazing Technicolor Dreamcoat, Starlight Express, Aspects of Love in Sunset Boulevard. Osvojil je sedem tonyjev, tri grammyje, zlati globus in oskarja (za Evito).

Po prvi postavitvi Fantoma iz opere leta 1988 na Broadwayu je Lloyd Webber začel z razgovori z Schumacherjem (po ogledu njegovega uspešnega vampirskega trilerja The Lost Boys) o filmski različici muzikala, o čemer pravi: “Joel ima neverjeten občutek za vizualizacijo in za uporabo glasbe v filmu. Ima izjemen posluh in zares sliši in razume vlogo glasbe v zgodbi.”

V tistem času se je Lloyd Webber ločeval od zvezde Fantoma iz opere, Sarah Brightman, nadarjene pevke in igralke, ki je bila med nastajanjem muzikala njegova muza in je prva zapela v vlogi Christine. Zaradi tega se je odločil prestaviti snemanje filma. V naslednjih letih sta Lloyd Webber in Schumacher sodelovala pri priredbi, toda režiser je bil večinoma zaseden z različnimi projekti, večinoma uspešnic, kot so Batman forever, Time to Kill, Klient, in Phone Booth.

Usoda je končno določila čas za ta projekt – in decembra 2002 sta se stara prijatelja dobila na večerji v Londonu ter se dogovorila za začetek dolgo načrtovanega sodelovanja. Schumacher je pravkar končal snemanje niza filmov – 8mm, Bad Company, Tigerland, Veronica Guerin ter Phone Booth - in všeč mu je bila zamisel, da bi se poskusil v povsem novi zvrsti, glede na to, da nikoli prej ni snemal muzikala. “Ta tragična ljubezenska zgodba je del naše kulture še iz časov, ko jo je Gaston Leroux opisal v svojem romanu – in zato se lahko poistovetimo s Fantomom. Fantom je fizična manifestacija vsega, za kar človek verjame, da na njem ni vredno ljubezni. Ob takšnem liku nam krvavi srce; podoben je zvonarju iz cerkve Notre Dame in zveri iz zgodbe Lepotica in zver.

Schumacher nadaljuje: “Milijoni ljudi si ne morejo ogledati Fantoma iz opere v gledališču, mnogi ne živijo blizu gledališča s to predstavo ali pa si enostavno ne morejo privoščiti obiska. Spomnite se filmov, kot so Moje pesmi, moje sanje, Zgodba z zahodne strani ali pa Chicaga. Koliko ljudi je videlo Moje pesmi, moje sanje na odru, v primerjavi s tistimi milijoni, ki so videli film? So tudi takšni, ki jim je Andrewjueva glasba od nekdaj všeč in ki so si vselej želeli Fantoma iz opere ogledati na odru, zdaj pa bodo imeli priložnost videti filmsko različico.”

Schumacher in Lloyd Webber sta razvila zgodbo in stranske like, še posebej dele Fantomovega otroštva, da bi bila zgodba gledalcu še razumljivejša. Schumacher pojasnjuje: “Predstava temelji na tem, kar se dogaja Fantomu, Christine in Raoulu. Filmskim gledalcem sva želela pokazati, kaj se dogaja za odrom, ljudem, zadolženim za kulise, lasulje, pevkam in pevcem ter plesalcem. Sodelovanje z Andrewjem je nekaj čudovitega, saj se ne pretvarja, da ve nekaj o stvareh, o katerih se mu še sanja ne.”

“Vizualni in zvočni učinek filma je izjemen in zdi se mi, da je z njim predstava čudovito dokumentirana. Več si ne bi mogel želeti,” dodaja Lloyd Webber.

Igralci in liki

Razdelitev vlog za filmsko različico Fantoma iz opere je predstavljala pravi izziv tako za režiserja Joela Schumacherja kot tudi za producenta in skladatelja Andrewja Lloyda Webbra. Schumacher si je film zamislil kot privlačno ljubezensko zgodbo in je želel za glavne like najeti mlade igralce, posebej za naivno mladi Christine, ki je prepričana, da je Fantomov glas pravzaprav glas “angela glasbe”, za katerega ji je oče na smrtni postelji obljubil, da ji ga bo poslal.

Lloyd Webber pojasnjuje: “Ključno je bilo najti igralce, ki so tudi zares pevci, saj celoten film temelji na pesmi.”

Zgodba se odvija v Parizu leta 1870. Iznakaženi glasbeni genij ustrahuje delavce v operni hiši, se zaljubi v Christine in se posveti ustvarjanju nove zvezde. Za tu vlogo je bil potreben karizmatični igralec, v katerem je nekaj nevarnega, ki pa je tako dober pevec, da lahko pritegne Christine. Takšnega igralca so našli v Gerardu Butlerju, ki je ameriškemu občinstvu znan iz vloge v uspešnici Lara Croft Tomb Raider: The Cradle of Life iz leta 2003, v kateri je igral z Angelino Jolie.

Lloyd Webber trdi: “Gerry Butler je odličen rock tenor.” Schumacher dodaja: “Všeč mi je bila njegova vloga v filmu Dracula 2000 in vedel sem, da je lahko takšen igralec izjemen v vlogi Fantoma.”

Butler prej ni poznal zgodbe, zato se je pri branju scenarija razjokal, ko se je poistovetil s Fantomovo strastjo, hrepenenjem in umetnostjo, tako kot z bolečino in osamljenostjo v svetu, ki si ga je ustvaril. Ta muzikal je tako močan prav zaradi tega, ker se gledalci poistovetijo z njegovo bolečino. Ljudje s časom pridobimo brazgotine, izkušnje, ki se jim ne želimo odreči, vendar jih nočemo niti pokazati svetu iz strahu, da bi nas drugi zato imeli za odbijajoče in grde.

Butler je pred avdicijo in med snemanjem samim hodil k uram petja, vadil pa je tudi Fantomovo gibanje, saj kot pravi sam: “nismo skušali ustvariti melodrame, nečesa teatralnega, temveč nekaj realističnega.”

Fantomova maska je ključni del tega lika, saj skriva groteskno hibo, zaradi katere sta ga v otroštvu zavrgla tako družina kot družba. Nanašanje maske je pred snemanjem trajalo kar štiri ure.

Za vlogo Christine so morali najti igralko, ki bo izžarevala iskreno nedolžnost, hkrati pa bi imela prefinjene glasovne sposobnosti. Schumacher je spoznal Emmy Rossum, šestnajstletno igralko, znano po vlogi hčerke Seana Penna v z oskarjem nagrajenega filma Mystic River, kot tudi po vlogi mlade Audrey Hepburn v televizijskem filmu. The Audrey Hepburn Story. “Emmy je izjemna igralka, od sedmega leta pa se tudi uči petja v operi Metropolitan,” je pojasnil.

Za to vlogo je vzela tudi ure plesa, obiskala je slovito opero Garnier v Parizu in proučila Degajeve slike in skulpture balerin v Musée D’Orsay. Svoj lik doživlja kot osamljeno dušo, ki išče ljubezen in varnost, ki ji jo je pred smrtjo dajal njen oče. “Odkrije, da sta z njenim “angelom glasbe” sorodni duši, enako osamljeni in nepopolni. Drug drugemu pomenita navdih, ko pa Christine dozori in odraste v samozavestno mlado žensko, začne Fantom nanjo gledati drugače.”

Fantom je obseden z ljubeznijo do Christine, medtem ko se sama zaljubi v Raoula de Chagnyja, bogatega mecena opere, v katerega je bila zaljubljena že v otroštvu. Butler pojasnjuje: “Fantom potrebuje samo družbo nekoga, ki ga razume, s katerim se lahko pogovarja. Navajen je zavrnitve, vendar pa ne prenese, da ga je zavrnila tudi Christine, ki je postala središče njegovega življenja. Medtem ko jo vse bolj privlači Raoul, Fantoma vse bolj slepita jeza in sla. Prepričan je, da ga bo vzljubila, če mu bo uspelo zanjo napisati opero in da ga bo končno razumela, če jo uspe odpeljati v svoj podzemni svet, kjer bo končno odprla oči in spregledala.”

Vlogo Raoula so filmski ustvarjalci zaupali Patricku Wilsonu, zvezdi broadwayskih uspešnic Oklahoma! in The Full Monty. Za vlogo v HBO-jevi mini-seriji “Angels in America” je bil nominiran za emmyja.

Lloyd Webber pravi: “Patrick je naraven lirski tenor.” Schumacher dodaja: “Ima angelski glas! Njegova vloga v filmu je mnogo bolj dodelana kot na odru. Iz njega smo naredili agresivnega romantičnega junaka, ki še bolj privlači Christine, hkrati pa predstavlja še večjo grožnjo Fantomu.”

Wilson je pet ur prebil v maski, da bi bil videti kot sedemdesetletnik v prizoru, ki se odvija leta 1919. “Moja vlogo je mnogo bolj dinamična, kot sem pričakoval. Hotel sem jo odigrati, ko je treba, saj so v tistih časih ljudje živeli drugače. Ker je bila življenjska doba krajša, niso oklevali niti izgubljali časa, ko so srečali ljubezen svojega življenja.”

Miranda Richardson je bila nominirana za oskarja za vloge v filmih Tom & Viv in Damage, v tem filmu pa igra Madame Giry, ki ve o skrivnostnih dogodkih v operi Populaire in o Fantomu mnogo več, kot je pripravljena priznati. Schumacher trdi: “Miranda je moja priljubljena igralka še iz časov, ko sem jo videl v Dance With a Stranger.”

“Madame Giry je ključ, zaradi katerega je Fantom sploh v operni hiši. Opera Populaire je njen svet, njena družina in njeno življenje. Do mladih balerin je neusmiljena in hladna, ter se drži, kot bi pogoltnila metlo. Hkrati pa je romantična in strastna,” opisuje Richardsonova. Schumacher dodaja: “Želel sem, da gledalci izvejo kaj več o odnosu med Madame Giry in Fantomom zaradi tega, ker je ta odnos vedno malce skrivnosten. Na Mirandini avdiciji sem se počutil, kot bi bil na avdiciji sam. Prišla je s seznamom stotih vprašanj, kar mi je bilo zelo všeč.”

Miranda Richardson ni imela plesnih izkušenj, zato je skupaj z drugimi člani ansambla hodila k uram baleta.

Edini član skupine, ki lahko zasenči Fantoma, je diva La Carlotta, ki jo igra Minnie Driver, nadarjena igralka, znana po vlogi v z oskarjem nagrajenim Good Will Hunting. “Carlotta je bila leta 1870 nekaj takšnega, kar bi bila danes mešanica Davida Beckhama, Madonne in Kaylie Minogue. Poleg tega je prepričana, da so ljudje na svetu samo zato, da se ukvarjajo z njo,” je rekla Driverjeva.

Čeprav je Minnie Driver nadarjena pevka, je v tem filmu njene pesmi sinhronizirala profesionalna operna pevka Margaret Preece, ki je isto vlogo odigrala že v gledališčni postavitvi.

Podjetna nova upravitelja opere Populaire, Gilles Andre in Richard Firmin, prideta v opero med zaključno generalko zgodovinske opere Hannibal, ko Carlotta zagrozi, da bo odšla pred dvigom zavese na premieri. Poleg tega dobita tudi Fantomovo grozilno pismo, v katerem zahteva, da popustita njegovim raznovrstnim zahtevam.

Andrea in Firmina igra par odličnih karakternih igralcev, Simon Callow (Zaljubljeni Shakespeare) in Ciaran Hinds (Road to Perdition), ki pravi: “Andreja zanimata umetniška in kulturna plat gledališča, medtem ko je Firmin poslovnež, ki se malce zdelano oblači in je bolj podoben izmučenemu prodajalcu avtomobilov.”

“Andre in Firmin sta podobna siamskim dvojčkom. Do svojega bogastva sta prišla s prodajo kovinskih odpadkov in zdaj se veselita možnosti, da bi z denarjem dobila dostop v svet gledališča. Toda tako kot vsi pred tem bosta to globoko obžalovala,” dodaja Callow.

Glasba večera

Posnetek prvotne postave muzikala Fantom iz opere je prodan v več kot 40 milijonov primerkih, s čimer je postal najbolje prodajani album vseh časov v svoji kategoriji. To je prvi album z muzikalom, ki je pristal na prvem mestu britanskih lestvic ter je postal zlat in platinast v Veliki Britaniji in Združenih državah, producentu in skladatelju Andrewju Lloydu Webbru in njegovim sodelavcem pa je prinesel številne nagrade in pohvale.

Režiser Joel Schumacher trdi: “Andrew je zabaval že milijone ljudi po vsem svetu. Pesmi iz Fantoma iz opere so vse po vrsti najlepše melodije, kdaj koli napisane, besedila Charlesa Harta pa so presunljiva.”

S snemanjem filma je Lloyd Webber dobil novo možnost, da se pozabava s posnetki in zahvaljujoč zajetnemu proračunu je sproduciral popolnoma orkestralno različico. Napisal je tudi novo pesem in dodatno glasbo za film, pri čemer mu je bila v pomoč izkušnja predhodnega skladanja filmske glasbe za filme The Odessa File in Gumshoe. Pomagali so mu številni sodelavci, med katerimi je bil tudi glasbeni koproducent Nigel Wright, s katerim sta sodelavca že 15 let.

Simon Lee je delal z glavnimi igralci in njihovimi vokalnimi izvedbami že sedem mesecev pred začetkom snemanja, med drugim pa pravi tudi: “Gerry ni izšolan pevec, vendar pa ima izkušnje s petjem in je pravo odkritje. Ponosen sem na njegov dosežek.”

Wright dodaja: “Drugače se pri snemanju muzikala najprej posname glasba in šele nato film. V tem primeru smo posneli pesmi neposredno pred snemanjem določenega prizora, tako da je bila izvedba, razvita med vajami, popolnoma usklajena s posnetkom.”

Večji del glasbe je posnel 28-članski orkester, občasno pa je Lloyd Webber angažiral kar celotni simfonični orkester. Nekatere od najbolj izstopajočih pesmi so “Think of Me”, s katero se Christine iz zborske pevke spremeni v solo sopran, “Angel of Music” – duet Fantoma in njegove mlade varovanke, “The Phantom of the Opera” – zaščitni znak Fantoma, ki s to pesmijo zapeljuje Christine, “All in Ask of You” – romantična serenada Christine in Raoula, “Masquerade” ter “The Point of No Return”.

Oblikovanje Fantomovega sveta

Zgodba se odvija v Parizu sedi 70-ih let 19. stoletja. To je zlato obdobje, polno radosti in strasti. Scenografijo so zaupali Anthonyju Prattu, ki je bil nominiran za oskarja za film Hope and Glory leta 1987, ter za emmyja za HBO-jevo miniserijo “Band of Brothers “.

Pratt je proučil umetniška dela iz tistega obdobja (John Singer Sergeant, Caillebotte in Degas), kot tudi zgradbo pariške Opere, pogosto imenovano tudi opera Garnier po njenem slovitem arhitektu Charlesu Garnierju. Film je posnet v studijih Pinewood v 40 tednih. Za scenografijo so porabili 73 ton jekla, 15 tisoč litrov barve in 150 kilometrov lesenih konstrukcij. Schumacher opisuje: “Pariška Opera je prekrasna, toda ogromna in je podobna upravni zgradbi. Želel sem, da bi bila opera Populaire intimnejša, bolj ženstvena, ne samo zgradba.”

Prattova ekipa je zgradila gledališče v dveh nivojih z 886 sedeži, ložami in pozlačenimi kipi ter z rdečimi zavesami na veličastnem odrskem loku. Posebej je izdelan lestenec, ki krasi svod dvorane in ki ga Fantom na vrhuncu filma vrže na občinstvo ter s tem uniči celotno gledališče. Izdelali so tri lestence – prvega (“junak”) so uporabljali vsak dan med snemanjem, drugega (“kaskader”) za prizor padca, tretjega pa za prizore, ki se odvijajo leta 1919. Lestenec je podoben tistemu v pariški operni hiši, le da nima kovinskih delov, temveč je izdelan iz Swarovski kristala in stekla. Meri 5,2 krat 4 metre in tehta 2,2 toni, vrednost “junaka” pa je ocenjena na 1,3 milijona dolarjev. Izdelovali so ga štiri mesece.

Pratt je izdelal tudi scenografijo za prečudovit ples v maskah, ki se odvija v veži opere, katera se razteza na dveh nivojih: ima središčno polžje stopnišče, bogato okrašene balkone, izzivalne kipe, marmornata tla in stene, prekrite z velikimi ogledali.

Za snemanje labirintov hodnikov v zakulisju so uporabili prehod v severnem tunelu studia Pinewood. Tja so postavili svet garderob, sob za pomerjanje kostumov, izdelavo lasulj in rekvizitov. Snemalec John Mathieson (Gladiator) je lahko izkoristil bližino glavnega studia, da je neopazno prehajal iz enega prostora v drugega. “Zahvaljujoč podatku, da je v pariški operi živelo in delalo 750 ljudi, smo dobili zamisel in možnost, da prikažemo številne kratke zgodbe, ki so vpletene v glavno nit filma,” trdi Schumacher.

Na strehi opere Raoul zasnubi Christine nevedoč, da ju iz sence opazuje Fantom. Pratt je želel narediti prečudovito in romantično streho, hkrati pa naj bi vas ob tem obhajal srh. Zato je postavil ogromne kipe, podobne Rodinovim. Štirinajst kiparjev je izdelovale kipe, potrebne za celoten film – vključno s tistimi na pokopališču.

Christinin obisk v Fantomovo skrito prebivališče v katakombah globoko pod operno hišo predstavlja v prispodobi prehod naivnega dekleta v magičen sopran. Hoja po zavitih hodnikih in spiralnih stopnicah, osvetljenih z baklami, z vlažnimi zidovi, polepljenimi z razcefranimi gledališkimi plakati. Na koncu stopnic je laguna, v kateri je privezan Fantomov čoln. Medtem ko Cristine poje, se prižgejo sveče, ki razkrivajo vedno večji del prostora, ogromna ogledala, svečnike, orgle in še eno votlino, kjer je postavljena ogromna rdeča postelja. Ta prostor je prečudovit, preprost in privlačen.

Pratt je oblikoval oder za tri opere, ki jih izvaja ansambel opere Populaire – “Hannibal”, “Il Muto” in “Don Juan Triumphant!” – od katerih se vsaka razlikuje od druge, “Don Juan” pa s Fantomovoga vidika predstavlja pravo past. Za prizore, ki se odvijajo leta 1919, so morali “postarati” celotno zgradbo. Zavese in kipi so poškodovani, skozi luknje v stropu pa letajo ptiči.

Kostumi in maska – ustvarjanje Fantomovega videza

Kostumi za Fantoma iz opere Andrewja Lloyda Webbra so odraz pariške mode iz leta 1870. Izdelala jih je Alexandra Byrne, nominiranka za oskarja za filma Elizabeta in Hamlet. Schumacher, ki je bil včasih tudi sam kostumograf, pravi: “Do Alex čutim globoko spoštovanje. Je izjemno nadarjena in ima sodoben, malce nenavaden pristop h kostumografiji.”

Alexandra Byrne in njena ekipa so zašili 300 in predelali še 2000 kostumov, ki so jih priskrbeli od raznih kostumografov iz vse Evrope. Pravi: “Pri Joelu je čudovito to, ker natančno ve, kaj hoče. Vizualna referenca nam je bil film The Leopard s svojimi prečudovitimi kostumi.”

Najzahtevnejša je bila sama izdelava Fantomovega kostuma, ker je moral izžarevati skrivnostnost in karizmo ter nevarnost, ki ga obkroža v njegovem svetu senc. Poleg tega je bilo potrebno izdelati tudi masko Fantomovega izmaličenega obraza, kot tudi masko, s katerim so ga prekrili. To je izdelovala Jenny Shircore, dobitnica oskarja leta 1999 za Elizabeto.

Poleg kostumov in lasulj za Christine, Carlotte, Raoula, Andreja in Firmina je bilo potrebno oblikovati in izdelati tudi kostume in nakit za ostale člane ansambla (in njihove tri opere), kot tudi za gledalce in obiskovalce plesa v maskah.

Permalink Oddaj komentar

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.