Goran Bregovič
Prostor in čas sta ga zaznamovala. Sam je namreč neštetokrat poudaril: Goran Bregović ne bi nikoli postal mednarodna glasbena zvezda, balkanska senzacija v Evropi, če na naših prostorih ne bi izbruhnila vojna. Brez vojne bi bil jaz že zdavnaj upokojen, tam nekje na hrvaškem morju bi že leta nazaj lenobno lovil ribe in užival srečno življenje zaspale rok zvezde. Rodil se je 22. 3. 1950 v Sarajevu, glavnem mestu Bosne. Očetu Hrvatu in mami Srbkinji. Oče je bil vojak, upokojil se je kot polkovnik, Bregović pravi, da je od njega nasledil dobro voljo. Nekaj časa je hodil v glasbeno šolo, učil se je igranja na violino. Že pri 11 letih je ugotovil, da se dekleta najbolj lepijo na rokerje. Mama Borka mu je zato morala kupiti kitaro, in ko je končal srednjo tehnično šolo je že zaigral v skupini Izohipse. Anekdota iz tistega časa: mama Borka naj bi na nekem koncertu skočila na oder in svojemu mladoletnemu sinu, tedaj že solo kitaristu, zaradi bežanja od doma, prisolila klofuto ali dve. Leta 1969, torej pri svojih devetnajstih letih, je bil že stalni član profesionalne glasbene skupine Kodeski, ki je zelo uspešno kakšno leto nabirala izkušnje v italijanskem Neaplju in njegovi okolici. V tem obdobju je postal Bregović odvisen od mamila LSD, ob vrnitvi iz Italije se mu je uspelo izvleči iz zasvojenosti, vpisal se je tudi na fakulteto. Dokaj pridno je študiral in postal bi profesor filozofije, če leta 1974 ne bi ustanovil skupine Bijelo dugme. Skupina čez noč postane hit in v nekaj letih kultna, za mnoge kritike pa najboljša pop-rok skupina, ki je kdajkoli nastala na območju bivše Jugoslavije. Skupino so sestavljali: Goran Bregović (skladatelj, tekstopisec, solo kitara, pomožni vokal), Žejko Bebek (vokal), Vlado Pravdić (klaviature), Ipe Ivandić (bobni) in Zoran Redžić (basist), ki je zamenjal Jadranka Stankovića. Po albumu Šta bih dao, da si na mom mjestu (leto 1975) skupina postane idol mladim širom Jugoslavije, v Beogradu igrajo pred 100.000 oboževalci, vse turneje, vsi koncerti doma in v tujini so razprodani, vmes imajo težave z drogo (Ipeta celo zaprejo za dve leti. V bobnih mu namreč najdejo tri kilograme droge! Skupina po tej hudi izkušnji poskusi z delovno terapijo, za mesec dni gredo celo na mladinsko delovno akcijo. Tam ne igrajo, le pridno garajo!?), Bregović glasbene odmore izkoristi za ljubezensko življenje. Govori se, da je v vezi z Lepo Breno, Almo Ekmečić, manekenko Ljiljano Tico. Vse skupaj se konča s poroko s priljubljeno sarajevsko manekenko Dženano. Leta 1988, na začetku večjih trenj med republikami sprte Jugoslavije, razpade tudi Bijelo dugme. Pred krahom skupine Bregović v skladbi Tamo daleko/Lijepa naša domovina napove še razpad naše skupne domovine. Da obudimo spomin jugo-nostalgikom naštejmo nekaj znanih pesmi Bijelega dugmeta: Tako ti je to mala moja kad ljubi Bosanac, Ima neka tajna veza, Da sam pekar, Loše vino, Doživjeti stotu, Hajdemo u planine, Lipe cvatu. Na predvečer vojne se Bregović loti pisanja glasbe za filme. Leta 1990 naredi glasbo za film Dom za vešanje režiserja Emirja Kusturice. V tem filmu se prvič pojavi pesem Djurdjevan, za katero Bregović trdi, da je njegova najpomembnejša pesem v karieri. Kasneje v tujini, ko zbeži iz vojnega kotla, naredi glasbo za Arizona Dream (spet Kusturica), za francoske naročnike napiše glasbo za krvavi zgodovinski spektakel Kraljica Margot. Za tedaj že slavnega, večkrat nagrajenega srbskega režiserja Kustorico leta 1995 naredi tudi glasbo za Underground (Podzemlje). Takrat nastanejo njegove legendarne skladbe Mesečina, Kalašnjikov, Rat … Vendar se za slavna jugo-umetnika profesionalno sodelovanje takrat tudi konča. Kusturica namreč Bregoviću očita krajo, v bitki se režiserju ob bok pridruži tudi pevec Šaban Bajramović, ki trdi, da mu je Goran ukradel Mesečino, ki jo je sam posnel že pred dvajsetimi leti. Baje se je Bregović takrat iz zagate rešil z dokaj majhno odškodnino za avtorske pravice. Pri tem naj bi mu najbolj pomagala neurejena zakonodaja v Srbiji. »Lokalne afere« mu ne morejo do živega, tujina (predvsem Evropa) ga zmeraj bolj prepoznava kot glasbenega genija, njegove glasbene reciklaže, predelave balkanske etno glasbe z že ponarodelimi skladbami ali hiti, pa ga pripeljejo do več ali manj uspešnega sodelovanja z naslednjimi zvezdami glasbenega sveta: Iggy Pop, Scot Walker, Ofra Haza in Cesaria Evora. Ustanovi Wedding and Funeral Band, ki kljub številni zasedbi (najprej 120 in kasneje 50 glasbenikov) in velikim stroškom za organizatorje koncertov očara evropske poslušalce. Neizmerne uspehe doživi na Poljskem (njegove plošče se tam prodajajo tako dobro kot plošče papeža Janeza Pavla II.), v Italiji (sodeluje v žiriji festivala San Rema, njegove koncerte rtv-hiše predvajajo na vseh pomembnejših programih, zelo zaželen je kot gost v številnih tv-šovih, v Rimu ima koncert na trgu – obisk: čez 500.000 ljudi), na Portugalskem, Nemčiji (piše tudi glasbo za gledališče, sodeluje tudi z našim Tomažem Pandurjem pri gledališkem projektu Božanska komedija), v Franciji (celo eden festival imenujejo Od Bacha do Bregovića). Bregovićeva glasba je med drugim tako navdihnila tudi norveško režiserko Unni Straume, da je posnela film Music for Weddings and Funerals (v glavni vlogi je igral Bregović, ki je ob tej priložnosti dejal: čeprav imam zelo rad film, upam, da je tole moje zadnje igranje v življenju). Za konec: Čeprav Goranu Bregoviću mnogi še naprej očitajo preveliko »spogledovanje z glasbeno zgodovino in drugimi avtorji« moramo vsekakor priznati, da je Bregović balkanskemu etnu podaril prepotrebno samozavest, združeval je glasbenike iz vsega sveta in čeprav je ponosen Srb (sedaj živi v Beogradu) je namerno svojo glasbo očistil narodne, predvsem pa vsakršne politične identitete. Izjave Gorana Bregovića:
Mini osebna izkaznica: |
|||