Ludwig van Beethoven
Takoj za začetek priporočam nekaj vsem dobro znanega:
http://www.youtube.com/watch?v=MXAt35-yd0g
To so bili seveda tisti znameniti udarci usode, ki trkajo na vrata Beethovnu in mu naznanjajo bližajočo se gluhost… Beethoven je pravzaprav pojem »klasične glasbe«, je tisti skladatelj, ki je glasbo iz klasicizma v pravem pomenu besede, ki sta ga predstavljala predvsem Haydn in Mozart, popeljal v romantično obdobje, tisto obdobje, ki je še danes najbližje čustvovanju sodobnega človeka, pa četudi pogosto zreducirano na nivo “holivudske” sentimentalnosti.
Beethoven je še vedno »in«, če ne drugega je »in« kot stereotip: košata griva, mrk, zamišljen pogled, ljudomrzost, in neizpodbiten dokaz genija: človek, ki je napisal verjetno najboljšo simfonijo vseh časov – Deveto – povsem gluh!!!
http://www.youtube.com/watch?v=Tbw2BTaanc8
Ludwig van Beethoven se je rodil leta 1770 v Bonnu. Glasbo se je začel učiti s štirimi leti. Leta 1781 je objavil svoja prva dela, kmalu za tem, se je začel uveljavljati kot improvizator na klavirju. Leta 1792 se je nastanil na Dunaju, ki je ostal njegova domovina do konca življenja. Nekaj časa je študiral pri Haydnu in Albrechtsbergerju. Po prvem javnem nastopu, si je kmalu ustvaril ime kot klavirski virtuoz, toda njegov skladateljski ugled je kmalu izpodrinil klavirskega in postal je ljubljenec dunajske aristokracije.
Leto 1800 je pomenilo začetek novega in plodovitega obdobja v Beethovnovem ustvarjalnem razvoju, hkrati pa ga je zavest, da postaja gluh, gnala v potrtost. Vendar ni gluhost ovirala ne njegove ustvarjalne moči in ne količine njegovih stvaritev. Umrl je na Dunaju, leta 1827, in za pogrebom je šlo na tisoče njegovih občudovalcev.
Pa da ne bom preveč nakladala, oziroma, če sem nekoliko pesniška, lahko rečem, da o Beethovnu tako ali tako največ pove njegova glasba. Poslušajte 1. stavek njegove sonate, širše znane pod imenom »V mesečini«. Sonata je iz Beethovnove zakladnice, ki jo ljudje zaradi potrebe po klasifikaciji označujemo s številko 27 njegovega opusa in nosi številko 14, kar torej pomeni, da je to 14. klavirska sonata v nizu 32 sonat, ki jih je napisal, ter 27. skladba po vrsti v njegovem celotnem opusu. O okoliščinah, v katerih je sonata nastala se je razširilo veliko »romantičnih zgodb«. Glede vseh teh naj poudarim, da so popoln nesmisel. Veliko takih zgodb trdi, da je sonata nastala kot trenutna improvizacija – čeprav je eno najbolj zanesljivih dejstev, ki jih vemo o Beethovnu, da svojih sonat ni »improviziral«; vsaka zase je docela in lepo izpeljana in je sad napornega dela. Beethoven je seveda ni sam poimenoval »V mesešini«, temveč je sonato podnaslovil »Sonata quasi una fantasia«, deloma zato, ker spreminja tradicionalno sonatno obliko, saj je izpuščen običajni hitri prvi stavek, »allegro« in tako se sonata začne s počasnim in nadvse popularnim »adagiom«.
Torej:
http://www.youtube.com/watch?v=vQVeaIHWWck
Beethoven pa ni pisal le sonat za solistični klavir, temveč so zelo poznane tudi njegove sonate za kombinacijo violine in klavirja pri čemer je Beethoven tudi takšno sonato pojmoval kot eno samo umetniško celoto: violina in klavir sta bila sodelavca v umetniški dogodivščini – vsak zase je prispeval delu lestvico barv, dinamike in zvočnosti. Beethoven je napisal 10 sonat za violino in klavir, najbolj znane pa so »Frühlingssonate« ali »Pomladna sonata«, »Kreutzerjeva sonata«, ter zadnja sonata številka 10, brez imena in 96. po vrsti v celotnem Beethovnovem opusu.
“Pomladna” sonata, štv5, F-dur, op.24:
http://www.youtube.com/watch?v=q64VUslNgSI
Če solističnemu inštrumentu dodamo simfonični orkester pa dobimo glasbeno obliko imenovano »koncert«. Beethoven je napisal pet klavirskih koncertov pri čemer je najbolj znan zadnji, peti, ki si je zaradi mogočnih razsežnosti pridobil vzdevek »Imperator«. V resnici je vladar med Beethovnovimi klavirskimi koncerti, saj je solistični part najbolj visokoleteč primer, kar jih poznamo v koncertih in se približuje simfonični širini. Koncert je bil napisan leta 1809, ki je bilo za Dunaj izredno pomembno, saj so tistega leta mesto oblegali Francozi. Prvič je bil javno izveden v Leipzigu, leta 1811 in takrat je neki kritik zapisal, da je to »nedvomno eden najbolj izvirnih, domiselnih in učinkovitih koncertov, a tudi najtežji med vsemi, kar jih je bilo kdaj napisanih.«
Koncert za klavir in orkester št. 5 v Es-duru, op. 73, imenovan »Imperator«, 2.stavek:
http://www.youtube.com/watch?v=jvaLDtf5JW8
Orkester, brez solističnega izvajalca pa največkrat izvaja simfonije – in prav po teh je Beethoven tudi najbolj znan.
Najbolj znana je gotovo 5. simfonija, že povsem gluh je napisal deveto simfonijo, tisto iz katere prav vsak pozna vsaj temo zadnjega stavka, za katero se sprašujemo ali jo bolj zlorablja Hollywood v raznih »Die Hard« filmskih napovednikih, ali pa morda evropski establishment, ki si jo lasti dandanes. Slavna Oda radosti torej.
Zdaj pa za konec še njegova tretja simfonija, bolj znana kot Eroica, 1. stavek:
