W. A. Mozart
Vredno ogleda: film Amadeus (Miloš Forman), nominiran za 8 oskarjev:
http://www.youtube.com/watch?v=XO2Shara6Kg
Lacrimosa iz Mozartovega Requiema:
http://www.youtube.com/watch?v=gqPz5B-TA1w
In kakšno glasbo je pisal kot petleten otrok?
http://www.youtube.com/watch?v=BndaoGkpOVg
In še ena njegovih najbolj znanih – Simfonija št. 40 v g- molu:
http://www.youtube.com/watch?v=aZD9nt_wsY0
Najbrž se strinjamo, da je sleherni dvom odveč: tisto, kar je Elvis Presley za rokenrol, to je Wolfgang Amadeus Mozart za klasično glasbo. Fenomen in legenda. Ter razred zase. Z eno besedo – MozArt.
“Učenjaško delo mi nikakor ne gre od rok, saj zanj nisem rojen. Sem skladatelj in rojen sem za kapelnika. Svoje skladateljske nadarjenosti, ki mi jo je ljubi bog podaril v tako veliki meri, ne smem in ne morem… kar tako zanemariti,” je Amadeus napisal februarja 1778 v pismu svojemu očetu Leopoldu. In res je ni zanemaril. Daleč od tega, svoj talent je podredil zakonitostim trga in začel glasbo pisati po naročilu. Ker je pisal hitro, so se naročniki vrstili, roki pa krajšali. Ker je pisal dobro, se je lahko preživljal kot svobodni glasbenik. S komponiranjem, poučevanjem glasbe ter z igranjem v javnosti ali na zasebnih koncertih premožnih veljakov. Na dvoru se mu sicer ni uspelo zaposliti, dodelili pa so mu redno službo komornega glasbenika, kjer je takorekoč z levo roko pisal glasbo za dvorne plese, v prostem času pa za gotovino ustvarjal glasbeno zgodovino. Povedano drugače, glede na osebne prihodke Mozart še zdaleč ni bil reven kot cerkvena miš. Na deficitarna gibanja v družinski blagajni so bolj kot domnevno redki in pičli honorarji vplivale Mozartove nesmrtne ljubezni do alkoholnega opoja, razkošnih žurk in družbe razvratnih gospodičen iz ozko specializiranih kvartov, kjer naj bi se radoživi Wolfgang mimogrede okužil z vrsto nalezljivih bolezni, tudi s sifilisom, ki naj bi izdatno prispevale k njegovi prezgodnji smrti, vztrajno zaviti v tančico skrivnosti in ovešeni z desetinami zarotniških teorij. Še vedno namreč ni razvozlana skrivnost tako imenovane Mozartove lobanje, ki jo je leta 1801, deset let po smrti genialnega skladatelja, iz skupnega dunajskega groba sunil neki podjetni grobar. Lobanja je od leta 1901 v lasti mesta Salzburg, avstrijski forenziki pa niti po obsežnih raziskavah in analizah DNK še niso mogli z gotovostjo potrditi, da v resnici pripada Mozartu. Zaradi vidnih poškodb na lobanji se je še pred forenzičnimi analizami razširila teorija, ki oporeka uradni razlagi, da je slavnemu glasbeniku zavdala endemična mrzlica. Resnični vzrok Mozartove smrti naj bi bile komplikacije, ki so sledile udarcu v glavo. Ni kaj, Wolfgang Amadeus Mozart je živel življenje rock zvezdnika, za rock zvezdnike pa je značilno, da ta svet le izjemoma zapustijo po naravni poti. Če sploh ga.
Ženske, ki so najbolj zaznamovale Mozartovo življenje, so njegova mati, ki ga je po očetovem pripovedovanju rojevala dolgo in v peklenskih mukah, njegova glasbeno nič manj talentirana sestra, ki je, ker je bila pač ženska, niti slučajno niso podpirali tako kot Wolfganga, ter žena Konstanca in njene sestre Alojzija, Sofija in Jožefa, nadarjene pevke, za katere je Mozart pisal glasbo. Alojzija je bila celo prva ženska, ki jo je Wolfgang Amadeus resnično ljubil, zato mu je njena zavrnitev skorajda zlomila srce in ga spravila ob pamet.
Štiriindvajset pisem iz obdobja med letoma 1769 in 1791 odlično zaokroža Mozartov otroško igrivi značaj in veselje do pornografske eksplicitnosti. “Zdaj vam moram povedati žalostljivo zgodbo, ki se je pripetila zdaj, ta trenutek. ko tako z vsemi močmi pišem pismo, slišim nekaj na ulici. preneham pisati – - vstanem, grem do okna – - in – - ne slišim več ničesar – - spet se vsedem, začnem ponovno pisati – - komajda napišem 10 besed in spet nekaj slišim – - spet vstanem – - vtem, ko vstanem, slišim samo še nekaj čisto slabotno – - ampak čutim nekaj nekako zapečenega – - kamorkoli grem, tam smrdi. ko pogledam ven skozi okno, se vonj razgubi, ko spet pogledam noter, se vonj spet stopnjuje – - naposled mi Moja Mama pravi: stavim kar hočeš, da si spet enga spustil! – - ne verjamem Mama. ja ja, gotovo bo to. napravim Preizkus, porinem prvi prst v rit, potem pa k Nosu, in – - Ecce Provatum est; Mama je imela prav. Zdaj se pa res prav prisrčno poslavljam, poljubljam vas 10000krat in ostajam kot zmerom stari mladi svinjekurčič. Wolfgang Amade Roženkranc.” Tako je leta 1777 za sestrično strnil svoje najzanimivejše vtise iz Mannheima. Ko je pisal materi, je često uporabil vezano besedo. Odlomek, ki sledi, je iz leta 1778.
Madame Mamam!
tud puter rad imam.
Prehvaljen bodi bog
sem zdrav in brez nadlog.
Se vozmo skozi svet
le da nimam dnarja spet;
zato pa smo pospravljeni
noben od nas nič sluzast ni.
Pr takih tukaj sem ljudeh
ki nosijo drek pri seb v čreveh,
zato pa ga tud ven spustijo
tako pred, kot za gostijo.
In vsako noč se fejst prdi
da pridno poka in smrdi.
Le včeraj bil ni prdcev Kralj,
ki mu prdec je kot med dišalj,
nič posebno dobre volje,
bil je mrk, bi rekel bolje.
Že več kot 8 dni smo zdaj na poti
in dosti dreka smo nasrali sproti.
G. Wendling bo že jezen bil,
ker prida skoraj nisem nič nardil,
ampak ko prečkal bom Renski most
mi bo vsega zagotov že dost
in spisal bom 4 Quartette do kraja
da konec bo tega kupleraja.
Kronisti so izračunali, da je bil Mozart zdoma skoraj tretjino svojega življenja, kljub počasnim in neudobnim kočijam pa ga potovanja niso motila. Po poroki s Konstanco Weber leta 1782 ga je bolj motilo to, da ne more v celoti konzumirati svojega zakona. “Če bi ti povedal vse, kar počenjam s tvojim ljubim Portretom, bi se verjetno dostikrat smejala. – na priMer; ko ga vzamem iz njegovega Aresta, mu rečem; bog daj Stanzerl! – bog daj, bog daj; – Paglavček; – treskačsilač; – Paniglavka – bagatelca – golt polt stisk vrisk! – in ko ga spet dam not, ga pustim polagoma drseti noter, in zraven ponavljam, Špi! – Špi! – Špi!” Tako ji je leta 1789 potožil v pismu.
Wolfgang Amadeus Mozart je v petintridesetih letih napisal več kot šeststo glasbenih del, ki se uvrščajo med suho zlato svetovne klasike. Strokovna javnost je v sodelovanju s sodobno znanostjo prišla do presunljivih ugotovitev, da Mozartova glasba ne plemeniti zgolj človekovega duha, ampak učinkuje terapevtsko tudi v fizičnem smislu. Na postajah podzemne železnice, kjer namesto popularne predvajajo Mozartovo glasbo, naj bi znatno upadla stopnja kriminala. Še nerojeni otroci med predvajanjem Mozarta razvijejo boljši sluh in predvsem glasbeni posluh. Lončnice ob arijah iz Mozartovih oper cvetijo lepše in dlje od tistih, ki so izpostavljene urbanim ritmom hiphopa. Mala nočna glasba bojda dokazano spodbuja mlečnost krav. Manj znani in redkeje izvajani Mozartov troglasni kanon iz leta 1782 z naslovom Leck mir den Arsch fein recht schoen sauber (ki tudi tistim s pomanjkljivim znanjem nemščine ne bo povzročal preglavic, pod pogojem, da si tu pa tam ogledajo kak pornografski film iz nemške produkcije) učinkuje podobno kot Zdravljica, saj prisotne pripravi, da samodejno preklopijo na prešerno razpoloženje. V Štandekerjevem prevodu se sliši takole:
Rit mi poliž’ lepo in čisto.
Nič slajš’ od vina ni,
kot med mi dol polzi,
kot med mi dol,
kot med dol polzi!
Ko vse telo se zanj ruje,
mi suho grlo zbudi;
tud’ če maček kljubuje,
me skoz razvedri.
Zato nazdrav’mo skupaj! Do dna!
Pustite vse skrbi! Do dna!
Naj jih vino vse vtopi!
Skratka, Mozart je zakon in če kdo slučajno blekne, da mu njegova glasba ne sede, bo v javnosti avtomatično izpadel kot zadnji kmet. Slabi dve desetletji nazaj naj bi neki ljubljanski glasbeni kritik zapisal, da ga Brahmsova glasba spominja na razkuhane makarone, in s tem sprožil plaz negodovanj v slogu, kakšni nerazgledani primitivci dandanašnji pišejo o klasičnih umetninah. Bil je sam proti vsem tistim, ki bi ga, če bi imeli možnost, križali za svetoskrunstvo. Samo zato, ker je izrazil svoje mnenje o nečem, kar ima nesporni status klasike. In o klasiki se ne razpravlja, klasiko se unisono časti. Podobno kot najstniki slepo in nekritično čislajo svoje pop idole.
Pa vendar, Mozartu se kaj takega ne more pripetiti, glede Mozarta vlada konsenz. Mar res? Kanadski pianist Glenn Gould je konec osemdesetih let v intervjuju s francoskim glasbenikom in filmskim ustvarjalcem Brunom Monsaingeonom n-tič poudaril, da je Mozart povprečen skladatelj, njegova pozna dela pa naj bi bila naravnost neprebavljiva. Goulda pri Mozartu ni zanimalo tisto, kar je ustvaril, ampak tisto, česar ni. “Obstoji veliko glasbe iz njegovih zgodnjih let, ki jo imam resnično rad, zato bi bilo morda bolj umestno, da bi označil Mozarta kot skladatelja, ki je postal povprečen,” je Gould odgovarjal na očitke, da je egocentrični ekshibicionist. “Moja izjava glede tega, da je umrl prej prepozno kot prezgodaj, se nanaša predvsem na špekulacije v slogu: le pomislite, kaj vse bi ustvaril, ko bi doživel sedemdeset let.” Gould je bil pač prepričan, da bi se Mozart – vkolikor se ni že – popolnoma razvodenel in skomercializiral. Tako kot se prej ko slej do konca razproda večina dobrih pop rock izvajalcev. Glenn Gould, ki se je leta 1964 odrekel koncertni dejavnosti in je do smrti leta 1990 svojo glasbo izključno snemal oziroma konzerviral, je menil, da je pri vrednotenju glasbe mnenje laikov največkrat intuitivno pravilnejše kot mnenje poklicnih glasbenikov. Mimogrede, Glenn Gould je tisti pianist, ki ga v literarni uspešnici Thomasa Harrisa Ko jagenjčki obmolknejo posluša genialni kanibal dr. Hannibal Lecter.
Za dodatne sive pramene na lasišču Mozartovih privržencev je poskrbel kontroverzni katalonski gledališki režiser Calixto Bieito, ki je junija 2004 na oder berlinske opere postavil Amadeusov Beg iz seraja. Bieito, ki slovi po naturalističnih, šokantnih, bizarnih in pogosto perverznih uprizoritvah klasičnih oper, je med ljubitelji lepih umetnosti postal sinonim za ustvarjalca modernističnega evro smetja, publiko – ki njegove predstave kljub negodovanju masovno obiskuje – pa je dodobra razburil s postavitvami Verdijevega Plesa v maskah (zaradi prizorov skupinskega posilstva izžvižgan leta 2001 v Barceloni), Mozartovega Don Giovannija (zaradi prizorov homoseksualnega posilstva izžvižgan leta 2001 v Londonu) in Straussovega Netopirja (zaradi prizorov samozadovoljevanja izžvižgan leta 2002 v Walesu). Njegovo videnje Bega iz seraja je očitno izbilo sodu dno, saj ga je predelal v priliko o prostituciji in trgovini z belim blagom. Za statistke je najel resnične prodajalke ljubezni, ki jih lastniki bordela/seraja ponižujejo, maltretirajo in nazorno posiljujejo. Frontalne golote je na pretek. Lastnik bordela/seraja poje nag pod tušem in si nazorno drgne genitalije. Glavno junakinjo Konstanco ima v kletki in na pasjem povodcu. Med petjem arije se poščije v kozarec in prisili eno od suženj, da ga izprazni na dušek. Drugi odreže prsne bradavice. Tretja pa se iz obupa ustreli. “To ni Mozart!” so vpili razrvani gledalci in masovno zapuščali dvorano. Uradni sponzor DaimlerChrysler je zagrozil, da se bo umaknil in potegnil iz projekta svojih 20.000 evrov. Anonimni ljubitelji glasbe, ki berlinski operi vsako leto nakažejo več kot 200.000 evrov v obliki prostovoljnih prispevkov, so po telefonu sporočali, da bodo s to prakso nemudoma prenehali. Calixto Bieito pa je izjavil, da počne tisto, kar bi na njegovem mestu počel Wolfgang Amadeus Mozart, če bi živel v 21. stoletju. Jep, tudi Peter Schaffer, avtor razvpite drame Amadeus, po kateri je Miloš Forman leta 1984 posnel istoimeni, z osmimi oskarji ovenčani film, je moral nekoč pojasnjevati, da gre zgolj za fikcijo, ki se prepleta z nekaterimi resničnimi dejstvi, skratka, da Antonio Salieri ni bil noben zmaj, da ni zastrupil Mozarta, da mu Mozart ni posvetil Rekvijema in da Wolfie v resnici ni bil nezrel, zapit in s seksom obseden manijak.
| Iz pisma sestri (1770) In tukaj sem tud jaz, tu me imate: ti, Mariandlca, veseli me res od polne riti, da si bila tao grozansko = = vesela: tistemu otročaju, uscherli s hladno ritjo pa povej: da sem zmerom mislil, kako da sem ji vse pesmi spet vrnil, toda, Vsekakor, če sem jih nemara v pomembnih in vzvišenih mislih odvlekel s seboj v italijo, se ne bom obotavljal, če najdem, le-to Zabeležiti not v pismu: addio, otroci, dobro se imejte, Mami poljubljam Tisočero krat roke, in tebi, pošiljam sto poljubčkov ali cmočkov na tvoj čudoviti konjski ksihtec, per far il fine ostajam tvoj ec:PRIPISJaz sem slava in hvala Bogu zdrav, in poljubljam roko mami kot tudi moji sestri obraz, nos, ustne, vrat, in moje slabo pero, in ritko, če je čista.Wolfgango Mozart: Rim: 1770 |
| Iz pisma materi v Mannheim (1778) In Concert si bom prihranil za v Pariz, in tam ga ščačkal kar na prvi zdriz. Po pravici če povem, z ljudmi bi dosti raje šel tja ven v svet in daljnje kraje, kot s tac=o družbo, ki jo vidim pred seboj, že sama misel nanje mi želoec zvije v joj; Zaenkrat pa drugač ne gre, ker skupna nas je slava - od Webra rit je vredna več kot Rammu glava čigar spet riti najbolj piškavi komad mam bolj kot celga Mons: Wendlinga rad. Če naše sranje Boga ne užali in mu je povšeči potem še manj ne more ritja v dreku nam odreči. Pošteni smo ljudje in to nas skup drži, ker summa summarum mamo 8 oči razen onga na kterem vsak sedi. Vendar bodi zdaj dovolj besedi te moje poezije; povedat hočem le še to, da ne da vprašal bi, v pondeljek čast mi bo, Vas embrassirati in Vašo roko poljubiti, ko sranje moje se bo dalo v hlače skriti. a dieu mamaWorms, 1778tega januarja Anno 31 Vdanega sinka imaste Rastejo mi kraste Trazom |
| Iz pisma ženi na Dunaj (1789) Verjamem pač da gotovo imaš Pisma od mene, ker vsa se pa ja niso bila izgubila; – To krat Ti ne morem velik pisati, ker moram delati vizite; pišem Ti samo da Ti javim svoj prihod; – do 25tega bom mogoče že lahko odpotoval, vsaj naredil bom vse kar je v moji moči, toda do takrat Ti bom že zanesljivo sporočil; do 27tega pa bom prav gotovo že odšel, tako srečen bom ko bom enkrat pri Tebi, Ljuba moja! – Prvo pa je, da Te bom zagrabil za lase; kako neki Si moraš misliti, kako moreš sploh domnevati, da sem Te bil pozabil? – Kako bi mi to bilo mogoče? za to domnevo boš takoj prvo noč dobila krepko Šeško po Tvoji poljube=znjivi Ritgici, le računaj s tem. Adjeu -Večno Tvoj Edini prijatelj in od Srca ljubeči te Mož W.A.Mozart |
